V petkah
po tlakovcih
življenja
ne morem
si več lagati:
razbiti barvni
drobci stekla
med njimi
sem
v razpoki
srca
postajam
pesnica
življenja.
ČISTA
sem se
zbudila
v kaplji
vode.
Oprana.
Sveža,
še bolj
pristna.
Samosvoja.
Spet
(po dolgem,
res dolgem
času)
živa.
DANES
se še bolj
povezujem
z dragulji,
zakladi
neskončnosti
notranjosti.
Danes
stopam
bosa
v svoje
svetišče
globin,
ljubezni,
modrosti.
Bistvenosti.
DANES SPET
spuščam ptice
v svoj svet –
dvigam jim roke:
poletite, letite…
svobodne ste.
Čudovite
točno takšne!
SLIKO IMAM
kako naj
življenje teče.
Črta je čisto
debelo ravna.
Življenje pa
poskakuje čez,
se smeji,
dela ovinke,
se je kje spet
le za trenutek
dotakne pikico,
spet skoči
po svoje.
Bolj kot ga
vlačim za vajeti –
bolj hrza in
se dviga na
zadnje noge.
Požene se po svoje.
Pobožam te
življenje,
ko me ližeš
z mačjim jezikom.
Sprejemam divjost,
saj vem,
da me ljubiš,
vso.
